Letni cas

Clovek, uporabljaj me bolj pogosto! Samo se sestinsedemdeset dni imava, da sva na tej razdalji, v neki pesmi vzneseno prosi Salamunov govorec. Povabilo je treba sprejeti in se lotiti resnega branja - a kako danes brati Salamuna, ko pa smo ze zdavnaj sprejeli, da je dober prav toliko, kolikor je nerazumljiv? Clovek, beri Salamuna bolj pozorno, oba bosta presenecena: Nisem se tako pisal. Ne vem, kaj bo, nekje preseneceno priznava. Jezikovna svezina, ki jo je Salamun tako rekoc iznasel, je se zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrezo skrivnih vstopnih tock. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odlocno prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogocni pretres. Glas Salamunove poezije nenadoma ni vec tako akuzmaticen, saj je bolj kot kadarkoli zaznamovan z vsem prevec cloveskim, torej s casom in svojo izrocenostjo toku zgodovine: Vrzeni bomo kot macke v kisto v narocje Boga. Cetudi se svoje usodne prisotnosti povsem zaveda (Utrudil te bom in zapostavil. Resi se.), je v nacinu, kako sprejema svojo odgovornost, nekaj skoraj elegicno vzvisenega. Ce smo nekoc ob njegovem pocetju prej pomislili na jemanje, sta zdaj na vrsti dajanje in vracanje: Pocel v mestu? Vracal. Ne ranjeval ali ubijal. Vracal. S casom omogocene poteze njegovega govorca postanejo cedalje bolj prepoznavne in vpete v svet, ki ga naseljujejo tudi drugi jazi. Z nekaterimi, se posebej s tistimi, ki jih custvo ali spomin - ta ne dopuscata izbire - potegneta na privilegirano mesto, stopa v iskrene in ranljive odnose. Sveta ne obvladuje vec brezcasni trenutek (imel sem [...] vse v naravi, a brezcasni), temvec se vsak trenutek znova vzpostavlja kot poljubna tocka v sosledju, ki se jaza v ubranem mnogoglasju na skrivaj dotika iz preteklosti. Kar nadomesti nekdanje samozadostno rusenje in polascanje, ki sta bili zaradi izvzetosti iz casa oprani odgovornosti, je usahljivost moci, potrebnih za naporno izgrajevanje. V cas vrzeni Salamunov jaz svoje prejsnje bivanje uzre kot vrsto ponavljanj, ki se zakljucujejo v (lahko ugibamo) ljubezenskem pretresu: Ponoci je bilo cudno. Zavrel si moja pljuca. Ponavljanje zacetkov se sprevrze v sprejemanje neizbeznosti enega konca, a zares vrednega truda: Ja. Kiti bodo pokoncali moje zivljenje. Dam ga za to, kar sem skusil. Dam ga za to, kar skusam zdaj. Andrej Hocevar