Publishing house Goga

Noben antropoloski in kulturni, socialni ali celo literarni pristop se ne more osvoboditi diskurza o hrani, ce pomislimo zgolj na lakoto, ki pustosi po ogromnih obmocjih ali udari po do vceraj bogatem mestu v obliki genocidne politike, ali pa na veliko izumetnicenost, pomesano z vulgarnostjo vseprisotne »kulinarike«. Knjiga ni klasicno znanstveno delo, temvec zbirka zanimivih ostankov raziskav avtorice, ki ze leta premisljuje o tem, kako nas zaznamujeta nas odnos do hrane in uzitka ob njej. Svetlana Slapsak zdruzuje osebne pripovedi, duhovite opazke ter prakticne kulinaricne namige - tudi konkretne recepte.

1914, Sarajevo. Rafael Pinto, simple employé de pharmacie, voit son quotidien basculer avec l’assassinat de l’archiduc François-Ferdinand.

Najnovejsa knjiga v seriji priljubljenih kriminalk bo znova spremljala Tarasa Birso, visjega kriminalista Policijske uprave Ljubljana. Tokrat bo poslan v Gotenico pri Kocevski Reki na tecaj preiskovanja krvnih madezev. Se pred pricetkom tecaja se v klubu policijskega vadbenega centra pojavijo trije jamarji s presenetljivo najdbo, ki so jo nasli pri spustu v novoodkrito jamo v blizini. Taras poklice sodelavce iz Ljubljane, se se sam spusti v jamo in na njenem dnu najde preostanek trupla starejsega moskega, lezecega na kupu, ki v medli svetlobi celne svetilke spominja na kup odpadlih vej. Ko si ogleda truplo in ga pripravlja za transport na povrsje, veja pod njim poci in presunjen ugotovi, da stoji na kupu mumificiranih trupel. Kot se izkaze, so mrtvi v jami po vojni pobiti slovenski domobranci, za katere se je domnevalo, da lezijo v Usivi jami v Kocevskem Rogu. Vse vec indicev kaze na to, da je med pobitimi leta 1945 in umorjenim, ki ga je morilec vrgel v jamo, povezava - moski, upokojeni usluzbenec vadbenega centra v Gotenici, velja za likvidatorja, udelezenca v pobojih leta 1945. Edini, ki domneva, da umora nista povezana, je Taras.

Moski prispe v kraj, v katerem naj bi prevzel podedovano druzinsko domacijo. V njej najde dnevniske zapiske pradeda, policijskega inspektorja iz zacetka prejsnjega stoletja. Pradeda je okupiralo izginotje lokalnega profesorja. Tudi ta je zapustil skriti dnevnik, v njem pa zapis o tem, kako je globoko v gozdu v spolni zdruzitvi s starim hrastom spocel naslovno Dete, dekletce, ki je zraslo iz debla - a hkrati ostalo zrasceno z njim. Je to cista fantazija? Je sifriran zapis realnega, a morda spornega dogajanja?

Druga zivljenja so kratke zgodbe Mihe Mazzinija o tockah preloma. V nasem zivljenju, v zivljenju drugega, med nasim in drugim zivljenjem. Povezuje jih jasna rdeca (ali crna?) nit vprasanja identitete in njenih meja, ki pa niso nikoli preprosto meje nasega sveta. Na nas se lepijo usode nasih zakoncev, otrok, starsev, nakljucnih sosolcev, ki smo jih ze zdavnaj pozabili, nasilnezev, ki so nas zlomili, in neizogibno druzba, v kateri zivimo in katere pravil sploh ne opazimo, cetudi se jih oklepamo. Zgodbe vcasih drugo zivljenje razumejo popolnoma dobesedno, vcasih ga razpletejo v pripoved nemskega vojaka, skrbnice v domu za upokojence, postarja slavne pisateljice ali pisatelja, ki mora nujno zapisati naso zgodbo ...

Sportu se je nemogoce izogniti, ce vam je to vsec ali ne. Knjiga esejev Kruha in iger vam bo pokazala, da so sportne zgodbe v resnici zgodbe o motivaciji, pravicnosti, o pomenu in vrednosti poraza, komercializaciji, enakosti ..., so zgodbe o Luki Donci´cu, Andreju Agassiju, Petri Majdic in Simone Biles ..., o izjemnih, navdihujocih, ujetih in zlomljenih ljudeh. Dolgoletni sportni novinar na sport pogleda osebno - tako skozi oci otroka, ki si je najbolj na svetu zelel postati sportni zvezdnik, kot oceta mladega sportnika, ki mu ne zeli, da bi se profesionalno ukvarjal s sportom. O sportu razmislja tudi kot o spektaklu in poslu ter polju druzbenih napetosti. Za to, da je knjiga napisana zanimivo in duhovito, pa tudi kompleksno in odprto, je Slavko Jeric dal od sebe 120 odstotkov in pustil srce na papirju.

Vojna in dez je bolece aktualen roman, ki je ze v prvem letu po izidu prejel kar pet pomembnih nagrad, med njimi Prix Rossel, najuglednejse literarno priznanje frankofonske Belgije. Roman, ki se zacne kot podozivljanje casa pandemije koronavirusa, se kmalu zasuka v povsem nepricakovano smer: naproti spominom na leto 1992, ko je bil avtor kot mladenic vpoklican v hrvasko-bosansko vojsko ter se soocil s svetom brez pravil in zakonov, kjer je vse zaudarjalo po znoju, urinu, krvi in gnijocem mesu. Svetom, v katerem so vojaki za zabavo razstreljevali krave z rocnimi bombami in starcem kradli respiratorje, da bi jih prodali na crnem trgu. Polozaj kmalu postane nevzdrzen in zdi se, da je na voljo le se dvoje: samomor ali dezerterstvo ...

Zgodba iz obmejnih krajev severne Primorske je zgodba o odrascanju v casu fasizma, o odrascanju, zaznamovanem s fasisticno uniformo in bojem za obstanek v majhni skupnosti. Pripoved, ki vijuga med legendo in spominom je izjemen portret nekega otrostva in nekega casa, zgodba, ki je aktualna se danes. Kaksno je bilo zivljenje med italijansko okupacijo Slovenije, kako so ga dozivljali najbolj ranljivi in nedolzni? Naslov se navezuje na volkuljine sinove, fasisticno organizacijo, ki je novacila otroke med sestim in osmim letom starosti, lahko pa ga razumemo tudi dobesedno, saj mali Srecko morda ni cisto tak kot drugi otroci ... Roman je bil v Italiji razprodan.

Najprej je izginila lestev. Nato so pomrli golobi. Potem se je pojavil fond 47, kamor so se stekale devizne dajatve vseh republik nekdanje Jugoslavije. Cesa tako zagonetnega kriminalisticni inspektor Robert Obrh, stari znanec iz Cmrljevega zleba, v svoji ne prav dolgi in ne ravno blesteci karieri se ni videl. A to le zato, ker se nikoli prej ni srecal cloveka, kakrsen je »jugoslovanski Christiaan Barnard«: upokojenega srcnega kirurga dr. Vladimirja Baumgartna, ki je morda nekoc (morda pa tudi ne) zivljenje podaljsal samemu Titu. »Usabti« je izraz za drobno figurico, grobni pridatek iz casa starega egiptovskega kraljestva, kakrsne je danes vsaj nespodobno, ce ne kar prepovedano imeti doma. Pravzaprav je sluzabnik, ki gospodarja spremlja do konca - v smrt in onstran, ce je treba ... Kdo tu komu sluzi? Je to sploh se kriminalka? Ali morda popis neke manipulacije? Odgovore na vprasanja ponuja branje tega inteligentnega romana, ki se ne pusti umestititi v noben zanr.

Crepinja, peti roman Mirta Komela, zdruzuje prvine romana skrivnosti, postmoderne detektivke in akademskega romana. Skupina slovenskih studentov arheologije se v zadnjem letniku studija v spremstvu svojega profesorja in njegovega asistenta napoti na prakso v Grcijo. V romanesknem prepletu grske mitologije s sodobnostjo na »koncu casa« se roman bere kot alegorija generacije, ki se opira na anticno preteklost, da bi nasla smisel v nesmiselni sedanjosti.

Tina Volaric je nagrajena pesnica in ilustratorka. Nekje notri je uho je njena druga samostojna pesniska zbirka, ki prevprasuje razmerja med clovekom in neclovesko zivaljo, okoljem in soclovekom ter besedo, tisino in sliko.

Kriminalisticna inspektorica Katjusa Jakopic je komaj usla naklepnemu umoru. Storilec je na begu, njo pa ze caka nov primer. Upokojeni profesor kemije, znan kot osumljenec afere #jaztudi, je mrtev. Zdi se, da je morilec lahko le eden izmed osmih nadvse posebnih sosedov. Katjusa s sodelavcema previdno razkriva njihove skrivnosti in kmalu se izkaze, da ima cisto vsak od njih dovolj motivov za umor. Nato pa pred oknom profesorjevega stanovanja najdejo novo zrtev ... Prvenec Mase Jelusic izrisuje zapleteno kriminalno dogajanje, ki se bere kot cosy crime, »domacna kriminalka«, v kateri nasilni prizori ostanejo skriti, forenzicne sledi realne, iskanje storilca pa sila napeto.

Ko Mira v avstrijski prestolnici sede v avto, da bi se odpravila na Korosko, ve, da jo caka tezka naloga: ostarelo mater Ani mora pripraviti na selitev iz hise, v kateri je kot vdova z otrokoma nasla zatocisce. Romanje v notranjost Mirinega otrostva je vracanje k dolgo zamolcanim zivljenjskih zgodbah prednikov. Maja Haderlap pripoveduje o zivljenju treh generacij zensk, o njihovi vpetosti v vsiljene in ponotranjene modele ter o boju za avtonomijo. Tako kot avtoricin prelomni prozni prvenec Angel pozabe so tudi Zenske v temi hkrati druzinski roman in roman o iskanju identitete in pripadnosti v sodobni druzbi. To je zgodba o izgubi in krivdi, a tudi o znova najdenih blizinah.

V 3. delu fantazijske pustolovscine Edgarja Kaosa se po katastrofi, v kateri magija ugasne, znajdemo v svetu teme in redke svetlobe - dobesedno. Bolj, kot so mesta Inkrematere pomembna in vec kot premorejo redkih magicnih virov ter svetlobnih nimf, manj so pogreznjena v nenaravno temo, ki nikoli ne izgine. Pan Noma je ostala mesto sonca, kajti v njej zivi tisti, ki nadzira skoraj vso magijo na svetu, vendar ima ta skrivnosti skoraj toliko, kolikor ima sovraznikov. Nova vilinska kraljica Floria Kastra brez izkusenj in zaupnikov s tezavo usmerja svojo kraljestvo na pravo pot. Kvint na drugem koncu sveta skrivaj raziskuje arhive Instituta za umetno magijo ter isce nacine, kako v Inkrematero spet ponesti magijo. Po severnih gozdovih pohajkujoca Arabela spoznava, da se za politicnimi in vojaskimi spletkami skriva veliko globlja groznja, ki ne bo prizanasala nikomur. Zmaj Nocna Mora spoznava meje zvestobe, ki jo cuti do svojega Varuha, in prva nimfa Iluminaria ugotavlja, ali je pogubljeno in razdvojeno duso, ki lahko povzroci skodo, kakrsne Inkrematera se ni dozivela, mogoce obenem uporabiti za njeno odresitev. Fantazijski roman, v katerem se razpadla prijateljstva oblikujejo v zapletena zaveznistva, spletke in napeto iskanje tistega, kar potrebuje vsako zivo bitje, da prezivi - svetlobe.

Esad Babaci´c in Goran Vojnovi´c s knjigo Pisma z igrisca zapolnjujeta prazne liste, ki smo jih pustili nepopisane v medsebojnih odnosih, tudi po zaslugi uspehov nasih sportnikov. Namesto da bi se soocili s svojimi obcutki, smo se prepustili njihovim zgodbam - zmagam, porazom, bojem na igriscu. Tako so zapolnjevali naso praznino, iz katere bi zraslo marsikaj, ce ne bi bili nadomestek za nase custvovanje. Dopisovanje, ki se je odvijalo v letu 2024, je bilo vezano na koncnico lige NBA, nastop slovenske nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu v Nemciji, dirko po Franciji in poletne olimpijske igre v Parizu. Sport je nekaj, kar poleg literature najbolj veze oba avtorja, a v pismih ne gre za izmenjavo sportnih impresij in ekspresij, temvec za dvogovor o zivljenju, prezetem in vcasih kar prenasicenem s sportom. To je skrajno intimen dialog dveh sorodnih dus, kot se za pisma tudi spodobi.

Pripoved o drugi svetovni vojni deluje kot nekaksna pravljica. Ne v smislu kakrsnekoli lahkotnosti snovi, ceprav izvirne ljudske pravljice tudi niso bile ravno lahkotne, pac pa v smislu, da se s pripovedovanjem prenasajo tudi moralne pozicije, zapovedi eticnega ravnanja in tabuji. Prababicino pripovedovanje poganja osnovni cloveski gon pripovedovanja zgodb sploh - pripoveduje, da bi osmislila pretekle dogodke, osmislila svoje preteklo delovanje in ravnanje ter usode svojih bliznjih. A tudi zato, da bi osmislila pravnukovo zivljenje. Druzinska zgodovina, ki jo pravnuk zdaj prvic odkriva, gradi njegovo identiteto, z njo se ne prenasajo le druzinske travme, pac pa tudi cloveska upornost, zelja po prezivetju, boj za ohranjanje dostojanstva in cloveskosti.

Dvoliki so zataknjeni v okoliscine, ki jih dojemajo, kot da se dogajajo samo njim. Pogostokrat gre za ljudi v zivljenjskem obdobju, ko resno razmisljajo, da je nastopil pravi cas, da si uredijo eksistenco. To jim povzroca se dodatno in nezavedno stisko, ki se kaze v razlicnih oblikah, kot je otrocja zagledanost v morebitno partnerko, nevroticno vzgajanje mlajsih ljubimcev, iskanje svojega mesta v hierarhiji pivskih prijateljev, razpetost med ugajanjem tako druzini kot oblastnemu sefu, in podobno. Na neki nacin si izmisljujejo strategije nacinov prezivetja, bodisi s samoprepricevanjem, potapljanjem v preganjavico, ponovnem obisku prostora nekdanje travme, predvsem pa z nezavednim prelaganjem odgovornosti za lastna dejanja in obcutke na druge. Dvoliki se ne zavedajo, da se je treba za dosego odraslosti in notranje pomirjenosti vcasih cemu tudi odreci, sprejeti napake in nepopolnosti drugega, predvsem pa priznati lastne. Zgodbe na strukturno spreten in slogovno iskriv nacin podajajo zapletena psiholoska stanja, umescena v zgolj en trenutek iz vsakdana, iz katerega pa lahko vseeno, predvsem zaradi pomenljivih detajlov, dobimo celostno sliko o zivljenjih protagonistk in protagonistov vse do njihovih otroskih let. Jedrt Malezic je do svojih literarnih junakov nepopustljiva. Ne odpusca jim, ne boza jih v smeri dlake, ne socustvuje. Znajti se morajo sami, kajti le tako bodo enkrat tudi dozoreli. Brez bergel, brez pocukranega pomilovanja.

Roman Kenozoik je sodobni psiholoski triler, v katerem se skupina bliznjih mlade medicinske sestre Lene nespametno odloci, da na njej preizkusi najnovejsi ameriski prirocnik za samopomoc. Vecplastna in napeta zgodba, v kateri je vse skrivnostno prepleteno, vendar obenem nic ni tako, kot se zdi. Mogoce ima vse neki smisel, mogoce nic. Mogoce se vzporedne resnicnosti nekje spet sestavijo v eno. Mogoce pa je vse samo fascinantna igra ironije usode.

Enkratna knjiga, literarna mojstrovina sui generis. Redkokdaj sem bral jezik, ki bi bil tako odmerjen in miren in bi vzpostavljal tako distanco opazovanja in pripovedovanja, obenem pa bi bil tako pomensko vecplasten in custveno do skrajnosti nabit z energijo in bolecino. Osupljivo je mesanje casov, celo celih zgodovinskih obdobij, vse to pa z minucioznimi opisi cutno nazornih detajlov. Od nastanka kozmosa prek milijard zvezd do zadnje kapljice vode, ki blodi svetlobna leta dalec, od Sokrata, Platona, Aristotela in naslovnega Nikomaha do danasnjega casa turizma, beguncev in vojn, konzumacije in razpadanja sveta, vsa lepota in vsa groza! Vso to bolecino zgodovine zmore nositi in vso to svetlobo cudezev bivanja zmore izraziti le velika in cista dusa. Nomen omen: Dusan. - Boris A. Novak

Roman Picerist z namigom na nikoli odkrite vlomilce, ki so jeseni leta 2005 izpraznili sefe banke na Slovenski cesti, opusca pravila kriminalnega zanra. Osredotoca se na pripoved zapornika, neomajno vztrajnega v svoji drzi pajka, ki ga nihce ne pozna, ceprav ga vsi iscejo, in sam ve vse o vseh, pri tem pa se tudi edini zaveda, da je druscina za zapahi le orodje v rokah nekoga nevidnega, a vseprisotnega. Picerist ni le zgodba o katastrofalnem polomu zaporniske delavnice kreativnega pisanja, v isti meri je tudi pogled na obrobje nase druzbe po osamosvojitvi, ki navidezni vrh opazuje iz se kako resnicnega dna.

V nadaljevanju Imaginarnih svetov Edgar, Floria in Kvint v sklopu pomembne konference in parade Obrambnega Voda obiscejo Pan Nomo, prestolnico Inkrematere, kjer najstarejsa crna maginja Edgarja uroci s trdovratnim zlim urokom. Posledicno Edgar izgubi nadzor nad svojim zmajem Nocno Moro vsakokrat, ko Kazimir - novi razdusevalec - s samohipnozo na daljavo razdusi nekoga, ki ga Edgar pozna. V vse okrutnejsi in obseznejsi vojni, v kateri nikogarsnja vest ne more ostati cista, se prijateljstva hitro spreminjajo v sovrastva, sovrastva pa v nevarna prijateljstva, ki imajo lahko katastrofalne posledice za prihodnost Inkrematere.

Kaj stori clovek, ko se v srednjih letih zave, da se njegov cas neizogibno izteka? Da je zivljenje izgubilo zalet in morda tudi smisel? Da svet drvi v negotovo, grozeco prihodnost? Vse to preveva Blaza Rowenskega, prevajalca, ki se je zaradi ljubezni ustalil v Nemciji, si tam ustvaril druzino in zdaj z zeno Sabine zivi v Berlinu. Njuna otroka sta nedavno zapustila gnezdo, zena je vecino dneva v sluzbi, Blaz pa najraje tici v stanovanju in se izgublja v iskanju pravih besed. Ko ga nenavaden splet okoliscin prisili, da se zacne pogosteje vracati v Ljubljano, mesto svoje mladosti, se v njegovem malem, predvidljivem svetu pokazejo razpoke in skoznje zaveje svez pis zivljenja. Se mu bo prepustil in nasel nov smisel, novo ljubezen, nov dom?

S knjigo Zadnje price nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevic (1948) nadaljuje projekt ubesedovanja »cloveka v vojni« in njegove »zgodovine custev«, ki si ga je zadala z delom Vojna nima zenskega obraza. Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pricevanj zensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pricah pridruzujejo spomini tistih, ki so bili med drugo svetovno vojno stari od tri do stirinajst let. Dogodkov, ki so jih preziveli v otrostvu, niso mogli nikdar pozabiti. Se tezje je bilo doziveto opisati. Avtorica je njihova pricevanja zbirala vec kot stirideset let. Zadnje price so drugi del dokumentarno-umetniskega cikla »Glasovi utopije«, v katerega se poleg knjige Vojna nima zenskega obraza uvrsca tudi Cernobilska molitev.

A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejisticne zgodbe in druzinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahlocutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to zivljenjepis sveta, v katerem zivimo, saj pisateljica resnicne zgodbe, kot jih zna izpisati samo zivljenje, izkoristi za razmislek o najrazlicnejsih druzbenih fenomenih. Ob dramatursko izbrusenem, s humorjem podlozenem pisanju imamo obcutek, kot bi s pisateljico na kavcu v dnevni sobi debatirali o zenskah, emigrantih, drzavljanstvu, politiki, gledaliscu, starsevstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihce ne bo naredil namesto nas.«

Urejen stanovanjski blok z balkoni v cvetju. Zelenice so pokoene, grmiki cvetoi, med klopcami se sprehajajo siti in zadovoljni upokojenci. Prizor je idilien le na videz, saj se v zatohli dnevni sobi spalnega naselja sovrana propaganda bi rekla, da gre za »tipina socialna stanovanja« skrivajo stari znanci zgodovine: stoletni blefer, zguba in lenuh Adolf Hitler, imenovan tudi Dolfi, njegova (skoraj) ljubljena in (dosledno na blond) poblajhana Eva ter kopica njunih (ne povsem) zvestih pribonikov Joseph in Magda Goebbels ter Hermann Gring, ki si as krajajo v blinjem pajzlju svojeglave Leni Riefenstahl. Kot bi se vojna nikoli ne zgodila, kot bi se zgodovina neopazno sprehodila mimo njih, da zdaj ivijo takole zakrknjeni v asovni zanki (za kar je gotovo kriva Eva, kdo pa drug!). Kujejo zarote, skaejo ez plote, predvsem pa vedno znova trijo ob najvejo oviro svojih zavojevalskih ambicij, skrivnostnega soseda, priseljenca iz sumljive balkanske drave ... Pri tem lahkotno kot priletne dame in postarani kavalirji iz operete graciozno (z obasnimi spotiki) znova in spet in ponovno obraajo liste svojih fiktivnih ivljenj.

A k i l e s je roman, ki se v stiriindvajsetih urah, od jutra do jutra, odvije v Ljublabljani, prestolnici Zlovenije, kjer se ima zgoditi vstajniski Dogodek. Celotno dogajanje je podano s perspektive treh protagonistov: Leo je anarhist in spiker na RadioAktiv, ki zivi na Zeljezniski postaji, od koder se bori proti Ablasti; njegova izmuzljiva punca Dea je komparaktivistka in studentka na Oddelku za duhoslovje Fakultete za umetnost in humanistiko; tretji clen pa je njen profesor komparaktivistike, negotovi in nemogoci antiheroj pripovedi. Njihove usode se prepletajoce »krizem kradejo« prav tako kot stavki in skovanke tega romanesknega teksta.

Antologija, s pomenljivim naslovom Brez milosti, je izsla z zeljo prikazati raznolikost, pestrost in trdozivost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske knjizevnosti. Vanjo so bile zato vkljucene tiste in tisti, ki se vedno pomembno sooblikujejo slovensko prozno pokrajino, ceprav se njihova ustvarjalnost ne omejuje (le) na kratko formo. Vkljucena so tudi besedila prvencev, predelane verzije ze objavljenih zgodb in celo kaksen se neobjavljen tekst. Prispevek izbranih ustvarjalk in ustvarjalcev k sodobni slovenski (kratki) prozi je nespregledljiv, gotovo pa bo potreba po vkljucevanju novih imen scasoma le se narascala - kakor je tudi prav. Pricujoca knjiga tako predstavlja vmesni clen v verigi, ki bo, tako je upati, se dolgo nadaljevala z zbiranjem dobrih zgodb. Zaloga je neizcrpna.

Detektiv Dante je predzgodba k Medsocju, avtorjevemu detektivskem romanu, ki je pozel dobre kritike in navdusil zahtevnejse bralce zanra, leta 2018 pa je bil tudi nominiran za kresnika. Detektiv Dante, ki se odvija v Novi Gorici in okolici, prikaze Erika Tlomma pred njegovim zlomom in dogodki, ki so se odvili v Medsocju, vendar ne vec skozi njegove oci, pac pa iz perspektive prvoosebne pripovedi njegovega sodelavca Harisa Izmaila.

Prizorisce novega romana Mihe Mazzinija je manjse slovensko mesto, ujeto med zasnezena gorovja - prostor, ki je obenem povsod in nikjer, tako dalec, a vendar tako blizu. Kot marsikje je financna kriza tudi tu pustila vidne posledice in zaostrila odnose med prebivalstvom. Tisti, ki so lahko, so zato odsli iskat sreco v tujino; preostali krozijo med domom, gostilno in delom v tovarni za sivanje avtomobilskih prevlek, ki vse tezje tekmuje s cenejsimi tujimi izdelki. A ko se zdi, da kraj (in z njim Kraj) ne bo docakal boljsih dni, se zgodi nepricakovano: ideja biblicnih razseznosti, ki bi v zameno za (simbolicno?) zrtev lahko odresila celotno skupnost ...Mazzinijev roman opisuje prelom med dvema generacijama: tisto, ki je vlagala v nepremicnine, in to, ki verjame v simbolni kapital instant slave. Obe pa sta za doseganje lastnih ciljev pripravljeni se prehitro zastaviti svojo clovecnost.

V kratkoprozni zbirki O ljubezni, batinah in revoluciji (Sandorf, Zagreb 2016) se avtorica ukvarja z drobnimi zgodbami, vecinoma iz sodobnega hrvaskega vsakdana, v katerih obravnava teme prikrite revscine, norosti, ulicnega boja mlade aktivistke proti desnim skrajnezem. Vse zgodbe so izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in druzbeni neobcutljivosti. Vendar junakinje ne ostajajo na obrobju, saj jih avtorica vrze v samo sredisce boja. One so tiste, ki dobivajo udarce, a hkrati sprozajo revolucije, cetudi na videz majhne in neopazne. Nora Verde precizno, humorno in pretresljivo orise pristne portrete mlade anarhistke, aktivistke, upokojene pomozne kuharice, trmoglave deklice, uciteljice, ki izgublja razum, lezbijke, utrujene od vsakodnevnega boja in desetletij trajajocega razkrivanja.