Polka s pescenih bankin

Kako danes pisati, da bo bralca zgodba pritegnila, hkrati pa mu bo rabila kot (dobrodosel) izziv za prepoznavanje literarnovednih izhodisc in premisljevanje o literarnohermenevticnih razmerjih v verigi avtor - pripovedovalec - lik - bralec ..., je vprasanje, ki seveda ni od vceraj. Romaneskni prvenec Anje Radaljac ostaja ze s svojima zasnovo in zgradbo zavezan novodobni tradiciji tovrstnih sprasevanj, vendar jih hkrati ze vzame v ozir in nanje odgovori z ironizacijo in banalizacijo na piedestal postavljenih literarnih vprasanj. Ze v uvodnem odstavku nam je predstavljena Sofija, studentka primerjalne knjizevnosti in osrednja romaneskna protagonistka, ki se na vse kriplje trudi »uloviti besede v kletke«, iz katerih naj bi nekoc nastal romaneskni vrt. Kljub Sofijini nerealizirani ambiciji po izrekanju vecnih resnic, ki nikoli ne najdejo idejne, kaj sele besedilne forme, je tu najprej jezikovno mojstrenje in iskanje polnovrednih stavkov, nato zgodba o trohnenju neke ljubezenske zveze in pocasnem zacenjanju nove. Na prvi pogled preprosto, a na literarnem terenu vse prej kot to: njen novi srcni izbranec Feliks je prav tako kot Sofija oseba, ki najbrz prevec bere in predvsem kar naprej pise, zato se poreklo njune vse tesnejse zveze zasidra v nezanesljivi vmesni prostor med dozivetim in izmisljenim, ki se proti koncu romana vse bolj siri in osvobaja od bralca. Da je preplet obeh svetov se toliko bolj zavozlan in pripovedni tok se manj predvidljiv, se v roman s pomocjo njegove druge pripovedne linije vpletejo osebe iz zadnjih treh s kresnikom nagrajenih romanov, ki jih ravno prebira Sofija. Radaljac pri podajanju druge linije radikalno poudari parodicno, ironicno in groteskno dimenzijo dogajanja, ki v klopcicu prepoznavnih slovenskih literarnih likov doseze ze skoraj montypythonovske razseznosti. Bralcu ne preostane drugega, kot da se naleze custvene raztresenosti glavne junakinje in prepusti vodstvu nedorecenega pripovedovalca, tako da mu na koncu v rokah ne ostane dosti oprijemljivega, zato pa toliko vec ustvarjalne svobode pri tem, po kaksnem kljucu bo dogodke razvrscal v kategorije - med tiste, ki so se res »zgodili«, in med tiste domisljijske - ter si tako ustvaril lasten pripovedni svet. Urban Vovk