Tega se ne da izbrisati
Kaj izbrisani in njihovi bliznji nosijo v sebi vec kot 30 let po tem mnozicnem krsenju clovekovih pravic (kot je dejanje slovenske drzave opredelilo Evropsko sodisce za clovekove pravice)? Po vzoru Svetlane Aleksijevic se je Andraz Rozman po odgovore podal k izbrisanim, njihovim svojcem in zagovornikom, da bi pricanja prelil v zgodbe. V intervjujih je avtor iskal drobne trenutke, ki se ne prvi pogled ne zdijo tako pomembni, morda so celo banalni, a ce jim damo prostor, ce v njih poiscemo srediscno tocko, lahko pokazejo vso globino (travmaticnih) izkusenj, kar nas vcasih pripelje na povsem nepricakovana polja cloveske zavesti ali celo nezavednega. Tako je nastalo okrog 40 poglavij stvarnega leposlovja, ki se morda zdijo na prvi pogled locena, a v resnici niso. Povezuje jih ista izkusnja, ceprav doziveta iz zelo razlicnih perspektiv in povedana iz raznolikih pripovedovalskih kotov; vec pripovednih niti se povezuje v skupni lok, ki izrisuje zgodbo izbrisa in boja za pravice izbrisanih. Prav tako se je avtor vprasal »Zakaj z izjemo pescice aktivistov nismo storili nicesar, ko bi morali?« in se posvetil tudi drugi plati procesa izbrisa, prebivalkam in prebivalcem, ki niso ostali brez stalnega prebivalisca, torej bolj ali manj obicajnim ljudem. V tem delu je s pomocjo domisljije, teoretskega koncepta organizirane nedolznosti in lastnega opazovanja sveta spisal izmisljene zgodbe, ki preiskujejo soodgovornost vecinskega dela prebivalstva za zlocin slovenske drzave, ki se vedno traja.
Read more
Read less
How to read this smartbook?
On the MySmartBook apps
(with discussion)
(with discussion)
On my computer
(without discussion)
(without discussion)
Readers Reviews
Login
No reviews found. Share your insights with others.
