Enkratna knjiga, literarna mojstrovina sui generis. Redkokdaj sem bral jezik, ki bi bil tako odmerjen in miren in bi vzpostavljal tako distanco opazovanja in pripovedovanja, obenem pa bi bil tako pomensko vecplasten in custveno do skrajnosti nabit z energijo in bolecino. Osupljivo je mesanje casov, celo celih zgodovinskih obdobij, vse to pa z minucioznimi opisi cutno nazornih detajlov. Od nastanka kozmosa prek milijard zvezd do zadnje kapljice vode, ki blodi svetlobna leta dalec, od Sokrata, Platona, Aristotela in naslovnega Nikomaha do danasnjega casa turizma, beguncev in vojn, konzumacije in razpadanja sveta, vsa lepota in vsa groza! Vso to bolecino zgodovine zmore nositi in vso to svetlobo cudezev bivanja zmore izraziti le velika in cista dusa. Nomen omen: Dusan. - Boris A. Novak

Antologija, s pomenljivim naslovom Brez milosti, je izsla z zeljo prikazati raznolikost, pestrost in trdozivost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske knjizevnosti. Vanjo so bile zato vkljucene tiste in tisti, ki se vedno pomembno sooblikujejo slovensko prozno pokrajino, ceprav se njihova ustvarjalnost ne omejuje (le) na kratko formo. Vkljucena so tudi besedila prvencev, predelane verzije ze objavljenih zgodb in celo kaksen se neobjavljen tekst. Prispevek izbranih ustvarjalk in ustvarjalcev k sodobni slovenski (kratki) prozi je nespregledljiv, gotovo pa bo potreba po vkljucevanju novih imen scasoma le se narascala - kakor je tudi prav. Pricujoca knjiga tako predstavlja vmesni clen v verigi, ki bo, tako je upati, se dolgo nadaljevala z zbiranjem dobrih zgodb. Zaloga je neizcrpna.

Poetina zgodba lepe Ele iz alovec in mladega Juda iz Lendave je umeena na ladjo, ki ob koncu druge svetovne vojne pluje iz Evrope v Kanado na ladjo kot simbol razbolenega bega in hrepeneega iskanja neznanega, ki bo morda vsaj prividno zmehalo ranjeni dui, povezani z enako usodo prekmurskih Judov tistega asa. Mednju se splete e zgodba Juliusa Schnauerja, judovskega fotografa iz alovec, ki mu je knjiga tudi posveena. Leta 1944 je bil skupaj z drugimi prekmurskimi Judi deportiran v Auschwitz in bil tam po tem, ko je po naroilu fotografiral krvava dogajanja, usmren. e pred tem pa je usmeril fotografski aparat v oblake, kot bi iskal samo e due, ivljenje, ki je obupalo nad zemljo.

Dusan Sarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski cas, ko so predmeti se govorili zgodbe ljudi. Naj je clovek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomocjo opotekal skozi zivljenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je zivel in cutil, vse, o cemer je premisljeval v neprespanih noceh in o cemer je custvoval tako silovito, da so tezka, zaumna custva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so se besede, ki pa so med Sarotarjevimi ljudmi redke in prasne, da skripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino zivljenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakrsne je pred stoletjem opisoval ze Misko Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Cakovca Franju Schwarzu, ki je govoril se manj. Roza in Franjo sta se porocila 12. oktobra 1932 v soboski sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljali vse Zide iz Sobote, sredi maja pa so prisli tudi po Rozo in njenega sina ter ju z drugimi vred v zacetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihce. Franjo je bil na prisilnem delu na Madzarskem in je prezivel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresnicenega zivljenja pripoveduje sluzkinja Zalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natancnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obrise roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni vec, zato lahko zivijo samo se v besedah in predmetih, a tudi zgodba o vecno melanholicni panonski pokrajini med Salovci, Cakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zlocin zarezala strasno rano. To je zgodba, ki je Dusan Sarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenscine in primer slogovne dovrsenosti, kakrsnih je malo v slovenski literaturi.

Un homme se tient face à la mer, à l'extrême fin de l'Europe, en Irlande, comme s'il s'absorbait lentement dans le paysage - ou y cherchait les voies d'une découverte de soi. Et à sa voix répondent d'autres voix, comme en écho, croisées ailleurs, à Bruxelles, à Gand, qu'importe l'endroit. La catastrophe a déjà eu lieu, "comme si quelqu'un brûlait des ordures ce jour-là devant une flamme éternelle depuis longtemps en allée". Et nous comprenons que nous sommes en Bosnie, à Sarajevo, à Mostar, tout autant qu'en exil, errants séparés du monde et de soi, sans retour - à moins que l'exil ne soit pas une parenthèse, mais le seul espace habitable d'une reconstruction... Roman, récit de voyage ? Combinant texte et photographies, brouillant les frontières entre narration fictionnelle, témoignage et reportage, Dusan Sarotar signe là une oeuvre magistrale, envoûtante, qui n'est pas sans rappeler W.G. Sebald.

Un homme se tient face à la mer, à l'extrême fin de l'Europe, en Irlande, comme s'il s'absorbait lentement dans le paysage - ou y cherchait les voies d'une découverte de soi. Et à sa voix répondent d'autres voix, comme en écho, croisées ailleurs, à Bruxelles, à Gand, qu'importe l'endroit. La catastrophe a déjà eu lieu, "comme si quelqu'un brûlait des ordures ce jour-là devant une flamme éternelle depuis longtemps en allée". Et nous comprenons que nous sommes en Bosnie, à Sarajevo, à Mostar, tout autant qu'en exil, errants séparés du monde et de soi, sans retour - à moins que l'exil ne soit pas une parenthèse, mais le seul espace habitable d'une reconstruction... Roman, récit de voyage ? Combinant texte et photographies, brouillant les frontières entre narration fictionnelle, témoignage et reportage, Dusan Sarotar signe là une oeuvre magistrale, envoûtante, qui n'est pas sans rappeler W.G. Sebald.